Uglašeno-Razglašeno

Nevidni orkester
Za Mio, Feri Lainšček

Ko moj nevidni orkester
začenja večerni program,
se zganejo zidane ladje
in mesto potuje drugam.

Z basom, ki nočna je ptica,
nad strehami plešejo sence,
s klavirjem, ki zvezde prižiga,
zvenijo najlepše kadence.

Nad morji vesoljne tišine
dežujejo zvoki kitare
in boben prepoln je nečesa,
kar čutijo tudi fanfare.

Ko moj nevidni orkester
začenja večerni program,
se okna zazrejo v daljave
in mesto potuje drugam.

V meglicah na robu spomina
razlega se klic klarineta,
pozavne dvigujejo glave
zvedave kot mlada dekleta.

Iz duše gre glas saksofona
v višave brezmejne svobode,
trobente letijo s kometi
po tirnicah skrivne usode .

Igra moj nevidni orkester
v veter zapisane note,
še sama se v pesem spreminjam
z dotikom božanske lepote.

September, ej, kakšen mesec!!! Zgodilo se mi je toliko različnih dogodkov, ki jih praviloma dočakaš šele v par letih, saj se dogajajo lepo po vrsti, tu pa tam kakšen in v normalnem ritmu. Huhhuhhuh!!!

V drugem tednu septembra sem bila bonus teden na morju v mestecu Veli Lošinj. Kljub njegovi relativni bližini (cca 170km stran) in dejstvu, da poznam večino hrvaških otokov, sem na Lošinju letos julija bivala prvič, zdaj v septembru torej že drugič. Otok me je navdušil: s svojo prijetno klimo, ki je blago mediteranska, z bujnim rastlinstvom, nismo doživeli nobene utrujajoče vročine niti sopare, morje je čisto in čisto tapravo-mlakuže tam ni. Izpolnila se mi je velika želja še iz otroštva, ko smo nekje v okolici Sukošana videli iz obale plavati igrive delfine - prizor se mi je tako vtisnil v spomin, da sem na morju vedno zasanjano strmela nekam v daljavo, z željo, da se pojavijo na gladini. Tisti D-večer proti 19. uri pa smo jih opazili kar iz hotelske terase - trije so plavali nekaj metrov stran od obale…jaz kar nisem mogla verjeti! Tekla sem iz terase nazaj proti obali, kjer sem jih lahko vznemirjeno opazovala še kar nekaj časa… In drugi mimoidoči seveda tudi. Zadovoljna sem. Delfini še vedno so v morju okrog t.i.”revirjev delfinov” in tista bistra slika iz mojega otroškega spomina je bila vredna dolgoletnega hranjenja in arhiviranja. Zdaj imam dve. Čuvajmo naravo in bodimo prijazni z njo!

Kocka je padla, kot pri zasvojenih gemblerjih. Zasvojena z blogi? Neeeee, prvič odpiram svoj blog. Bloge na netu prebiram že kar dolgo in dolgo že sem se ubadala z mislijo, da imam tudi jaz kdaj kaj za povedati. In priložnost me je presenetila in razveselila na Odeonu - Sašotu čestitke za popestritev strani, ki jo sicer redno spremljam in lep pozdrav prvim pogumnim blogerjem tu! Se beremo