Nevidni orkester
Nevidni orkester
Za Mio, Feri Lainšček
Ko moj nevidni orkester
začenja večerni program,
se zganejo zidane ladje
in mesto potuje drugam.
Z basom, ki nočna je ptica,
nad strehami plešejo sence,
s klavirjem, ki zvezde prižiga,
zvenijo najlepše kadence.
Nad morji vesoljne tišine
dežujejo zvoki kitare
in boben prepoln je nečesa,
kar čutijo tudi fanfare.
Ko moj nevidni orkester
začenja večerni program,
se okna zazrejo v daljave
in mesto potuje drugam.
V meglicah na robu spomina
razlega se klic klarineta,
pozavne dvigujejo glave
zvedave kot mlada dekleta.
Iz duše gre glas saksofona
v višave brezmejne svobode,
trobente letijo s kometi
po tirnicah skrivne usode .
Igra moj nevidni orkester
v veter zapisane note,
še sama se v pesem spreminjam
z dotikom božanske lepote.
