Dan potem
Že dober mesec noči sem slabo prespala in se zgodaj zjutraj, še pred uro za bujenje, zbujala čudno vročična, s polno glavo skrbi… Zadnje noči do današnjega jutra nisem prespala zaradi drugačnega vznemirjenja. Zaradi ponosa. Zaradi prepleta tisoče misli, ki jih nisem zmogla urediti v smiselno celoto. Ko je telo fizično mrtvo utrujeno a nosi glavo miselnega kaosa.
Včeraj sem poslušala šest naših “konkurentov” in četudi nisem glasbeni profesionalec, mi je bilo kmalu jasno, da sodimo tja in smo uvrščeni v pravo skupino. Rezultati celotne skupine so izjemni, kvaliteta sodelujočih je marsikoga zelo presenetila.
Ponosna sem. Najprej zato, ker sem lahko že toliko let del te skupine. Potem sem zaradi funkcije, ki jo imam trenutno, ponosna na vsakega člana - čisto vsakemu želim iskreno čestitati! In ponosna sem na našega dirigenta in njegovo visoko strokovnost. Na vse tiste, ki ste nas prišli bodriti v Laško. Vesela sem, ker nam pomaga in nas podpira Helena, ravnatelj domače glasbene šole, ker nam finančno omogoča delovanje naša občina, ker flavta ni zatajila, ker nas je na poti domov res potrpežljivo prenašal šofer avtobusa, ker je Valerija moja mama, ker Toni vse posluša in vsa moja (morebiti kdaj tudi naporna izvajanja) razume, ker nikoli ne sodi, ker pomaga najti odgovore na še tako težka vprašanja, ker vedno verjame vame, tudi takrat, ko še sama ne. Dan mi je požlahtilo še srečanje z Vidom. In vem, da se z mano tam nekje veseli tudi Vida.
Če bi le zmogla najti besede, ki bi ustrezno opisale moje občutke. Matr, tako dobro mi je, če ni kar kičasto že 
