Uglašeno-Razglašeno

Rdeči križ Slovenije in Zavod za transfuzijsko medicino organizirata krvodajalske akcije po Sloveniji. Rdeči križ je začel s krvodajalstvom že pred več kot 60-imi leti. V “prejšnjih” časih je bilo običajno živeti minimalistično, logično je bilo pomagati si in biti bratski, krvodajalstvo je bila le ena od mnogih družbeno koristnih akcij, ki so se jih ljudje brez pomislekov redno udeleževali… Danes so časi drugačni, minila so desetletja, prinesla so nesluten tehnološki napredek, blaginjo, drugačen politični sistem in hiter tempo življenja. Kri pa po vsem tem času in kljub spremembam ostaja (vsem nam) nujno potrebna življenjska tekočina, ki jo ljudje porabljamo (!) pri rutinskih in nujnih operacijah ali posegih, pri nadomeščanju izgubljene krvi (transfuzije)…in je v zadnjih letih v Sloveniji žal ni dovolj na zalogi. Na petkovi krvodajalski akciji v Črnomlju (http://www.radio-odeon.com/kategorije.asp?nmpro_tbl_cate.id=9&nmpro_tbl_news.id=2107) 

je bilo prisotno osebje precej razočarano nad slabim odzivom prostovoljnih krvodajalcev. Spomnim se svojih začetkov krvodajalstva, pred leti, ko smo na odvzem krvi čakali v vrsti krvodajalcev tudi uro, dve,… v petek sem bila na vrsti takoj.

Razmišljam in se sprašujem, zakaj smo se spremenili? Zakaj smo polni dvomov in nismo pripravljeni “dati delčka sebe za druge”, z mislijo, da morda s tem pomagamo tudi sebi, svojemu bližnjemu, prijatelju in nenazadnje, zakaj ne neznancu? Odvzem krvi je povsem neboleč postopek, ki zdravemu krvodajalcu nič ne poslabša kvalitete življenja (jaz se rada pohecam, da so mi itak “spustili tahudo” ). Zaskrbljujoče je, da je naš čut za soljudi vse bolj neobčutljiv, da se naše vesti ne dotaknejo pozivi po humanem dejanju, ki nam resda ne nudi nič materialnega, a veliko zadovoljstva nekam v dušo, ko se srečamo sami s sabo. Želim si, da bi vsak, ki bo bral to moje razmišljanje, premislil zase in o sebi ter morebiti sprejel novo odločitev, saj možnosti pomagati drugim je veliko.

Moji bližnji vedo, da želim po smrti darovati svoje organe (in izkoriščam blog, da ostane tudi zapisano), v načrtu imam še vpis v register darovalcev kostnega mozga. Upam tudi, da bom še letos opravila tečaj prve pomoči, saj to je znanje, ki rešuje življenja - moje, tvoje življenje, naša življenja… ampak o tem vam potrkam na vest kdaj drugič :-), danes sem še bolj krotka

Prijetna toplota mi napolni dušo v današnjem neprijazno hladnem in deževnem večeru, ko pomislim, da je morda moja darovana A1 kri (tako je pač označena) nekomu rešila življenje. Premislite in ukrepajte, ne bo vam žal.

Rdeči križ: http://www2.arnes.si/~ljrksl/

ZTM: http://www.ztm.si/sl/