Uglašeno-Razglašeno

Rdeči križ Slovenije in Zavod za transfuzijsko medicino organizirata krvodajalske akcije po Sloveniji. Rdeči križ je začel s krvodajalstvom že pred več kot 60-imi leti. V “prejšnjih” časih je bilo običajno živeti minimalistično, logično je bilo pomagati si in biti bratski, krvodajalstvo je bila le ena od mnogih družbeno koristnih akcij, ki so se jih ljudje brez pomislekov redno udeleževali… Danes so časi drugačni, minila so desetletja, prinesla so nesluten tehnološki napredek, blaginjo, drugačen politični sistem in hiter tempo življenja. Kri pa po vsem tem času in kljub spremembam ostaja (vsem nam) nujno potrebna življenjska tekočina, ki jo ljudje porabljamo (!) pri rutinskih in nujnih operacijah ali posegih, pri nadomeščanju izgubljene krvi (transfuzije)…in je v zadnjih letih v Sloveniji žal ni dovolj na zalogi. Na petkovi krvodajalski akciji v Črnomlju (http://www.radio-odeon.com/kategorije.asp?nmpro_tbl_cate.id=9&nmpro_tbl_news.id=2107) 

je bilo prisotno osebje precej razočarano nad slabim odzivom prostovoljnih krvodajalcev. Spomnim se svojih začetkov krvodajalstva, pred leti, ko smo na odvzem krvi čakali v vrsti krvodajalcev tudi uro, dve,… v petek sem bila na vrsti takoj.

Razmišljam in se sprašujem, zakaj smo se spremenili? Zakaj smo polni dvomov in nismo pripravljeni “dati delčka sebe za druge”, z mislijo, da morda s tem pomagamo tudi sebi, svojemu bližnjemu, prijatelju in nenazadnje, zakaj ne neznancu? Odvzem krvi je povsem neboleč postopek, ki zdravemu krvodajalcu nič ne poslabša kvalitete življenja (jaz se rada pohecam, da so mi itak “spustili tahudo” ). Zaskrbljujoče je, da je naš čut za soljudi vse bolj neobčutljiv, da se naše vesti ne dotaknejo pozivi po humanem dejanju, ki nam resda ne nudi nič materialnega, a veliko zadovoljstva nekam v dušo, ko se srečamo sami s sabo. Želim si, da bi vsak, ki bo bral to moje razmišljanje, premislil zase in o sebi ter morebiti sprejel novo odločitev, saj možnosti pomagati drugim je veliko.

Moji bližnji vedo, da želim po smrti darovati svoje organe (in izkoriščam blog, da ostane tudi zapisano), v načrtu imam še vpis v register darovalcev kostnega mozga. Upam tudi, da bom še letos opravila tečaj prve pomoči, saj to je znanje, ki rešuje življenja - moje, tvoje življenje, naša življenja… ampak o tem vam potrkam na vest kdaj drugič :-), danes sem še bolj krotka

Prijetna toplota mi napolni dušo v današnjem neprijazno hladnem in deževnem večeru, ko pomislim, da je morda moja darovana A1 kri (tako je pač označena) nekomu rešila življenje. Premislite in ukrepajte, ne bo vam žal.

Rdeči križ: http://www2.arnes.si/~ljrksl/

ZTM: http://www.ztm.si/sl/

September, ej, kakšen mesec!!! Zgodilo se mi je toliko različnih dogodkov, ki jih praviloma dočakaš šele v par letih, saj se dogajajo lepo po vrsti, tu pa tam kakšen in v normalnem ritmu. Huhhuhhuh!!!

V drugem tednu septembra sem bila bonus teden na morju v mestecu Veli Lošinj. Kljub njegovi relativni bližini (cca 170km stran) in dejstvu, da poznam večino hrvaških otokov, sem na Lošinju letos julija bivala prvič, zdaj v septembru torej že drugič. Otok me je navdušil: s svojo prijetno klimo, ki je blago mediteranska, z bujnim rastlinstvom, nismo doživeli nobene utrujajoče vročine niti sopare, morje je čisto in čisto tapravo-mlakuže tam ni. Izpolnila se mi je velika želja še iz otroštva, ko smo nekje v okolici Sukošana videli iz obale plavati igrive delfine - prizor se mi je tako vtisnil v spomin, da sem na morju vedno zasanjano strmela nekam v daljavo, z željo, da se pojavijo na gladini. Tisti D-večer proti 19. uri pa smo jih opazili kar iz hotelske terase - trije so plavali nekaj metrov stran od obale…jaz kar nisem mogla verjeti! Tekla sem iz terase nazaj proti obali, kjer sem jih lahko vznemirjeno opazovala še kar nekaj časa… In drugi mimoidoči seveda tudi. Zadovoljna sem. Delfini še vedno so v morju okrog t.i.”revirjev delfinov” in tista bistra slika iz mojega otroškega spomina je bila vredna dolgoletnega hranjenja in arhiviranja. Zdaj imam dve. Čuvajmo naravo in bodimo prijazni z njo!

Prvo septembrsko soboto sem preživela na družinskem pikniku z godbeniki.  Locirali smo se v kampu Katra v Vinici, kjer so bili z nami izredno gostoljubni in potrpežljivi. Začeli smo z zgodnjim kosilom, za katerega je poskrbel godbeni žar (on je car), prihajajoči so pridno prinašali različne slastne domače sladice in peciva, v Učakovcih so nam spekli pečenko. S čisto malo animacije smo zatem uspešno izpeljali turnir v ping-pongu (12 sodelujočih), kjer je slavil nepremagljivi Lojz, štiri ekipe (t.j. 24 sodelujočih!) pa so se pomerile na turnirju v odbojki, ki je bil do zadnje tekme nepredvidljiv in poln prave športne borbenosti. Že skoraj v mraku je slavila najboljša ekipa Zmagovalec Lojz je bil nagrajen s kuponi za pico, o nagradi odbojkašem pa upravni odbor, žal, še ni odločal, khm, khm :-) Tapravi muzikantje imajo vedno s seboj svoj inštrument, zato smo tudi mi igrali in “vznemirjali” bližnje domačine in v kampu prisotne, ki se niso nič pritoževali. Toplokrvni godbeniki so se kopali v Kolpi, Tone je povabil v svoj vikend na njamiiiii borovničke v vinu…..družili smo se intenzivno, da je dan odločno prehitro mineval. Na pikniku smo simbolično obelodanili še našega novega abrahamovca Braneta in mu kar precej časa uglašeno igrali po njegovih željah.  On ima k sreči veliko glasbenih želja

Tovrstnim dejavnostim našega društva se vedno trudim skrbno posvetiti, saj verjamem, da je razumevanje in druženje osnovni temelj za dobro in uspešnjo delovanje vsakega prostovoljnega društva.  Hvala vsem, skoraj šestdesetim prisotnim, za prelepo soboto! Na pikniku se srečamo zopet zadnjo soboto pred začetkom šol.leta 2008/2009.