Uglašeno-Razglašeno

Nevidni orkester
Za Mio, Feri Lainšček

Ko moj nevidni orkester
začenja večerni program,
se zganejo zidane ladje
in mesto potuje drugam.

Z basom, ki nočna je ptica,
nad strehami plešejo sence,
s klavirjem, ki zvezde prižiga,
zvenijo najlepše kadence.

Nad morji vesoljne tišine
dežujejo zvoki kitare
in boben prepoln je nečesa,
kar čutijo tudi fanfare.

Ko moj nevidni orkester
začenja večerni program,
se okna zazrejo v daljave
in mesto potuje drugam.

V meglicah na robu spomina
razlega se klic klarineta,
pozavne dvigujejo glave
zvedave kot mlada dekleta.

Iz duše gre glas saksofona
v višave brezmejne svobode,
trobente letijo s kometi
po tirnicah skrivne usode .

Igra moj nevidni orkester
v veter zapisane note,
še sama se v pesem spreminjam
z dotikom božanske lepote.

Že dober mesec noči sem slabo prespala in se zgodaj zjutraj, še pred uro za bujenje, zbujala čudno vročična, s polno glavo skrbi… Zadnje noči do današnjega jutra nisem prespala zaradi drugačnega vznemirjenja. Zaradi ponosa. Zaradi prepleta tisoče misli, ki jih nisem zmogla urediti v smiselno celoto. Ko je telo fizično mrtvo utrujeno a nosi glavo miselnega kaosa.

Včeraj sem poslušala šest naših “konkurentov” in četudi nisem glasbeni profesionalec, mi je bilo kmalu jasno, da sodimo tja in smo uvrščeni v pravo skupino. Rezultati celotne skupine so izjemni, kvaliteta sodelujočih je marsikoga zelo presenetila.

Ponosna sem. Najprej zato, ker sem lahko že toliko let del te skupine. Potem sem zaradi funkcije, ki jo imam trenutno, ponosna na vsakega člana - čisto vsakemu želim iskreno čestitati! In ponosna sem na našega dirigenta in njegovo visoko strokovnost. Na vse tiste, ki ste nas prišli bodriti v Laško. Vesela sem, ker nam pomaga in nas podpira Helena, ravnatelj domače glasbene šole, ker nam finančno omogoča delovanje naša občina, ker flavta ni zatajila, ker nas je na poti domov res potrpežljivo prenašal šofer avtobusa, ker je Valerija moja mama, ker Toni vse posluša in vsa moja (morebiti kdaj tudi naporna izvajanja) razume, ker nikoli ne sodi, ker pomaga najti odgovore na še tako težka vprašanja, ker vedno verjame vame, tudi takrat, ko še sama ne. Dan mi je požlahtilo še srečanje z Vidom.  In vem, da se z mano tam nekje veseli tudi Vida.

Če bi le zmogla najti besede, ki bi ustrezno opisale moje občutke. Matr, tako dobro mi je, če ni kar kičasto že

Rdeči križ Slovenije in Zavod za transfuzijsko medicino organizirata krvodajalske akcije po Sloveniji. Rdeči križ je začel s krvodajalstvom že pred več kot 60-imi leti. V “prejšnjih” časih je bilo običajno živeti minimalistično, logično je bilo pomagati si in biti bratski, krvodajalstvo je bila le ena od mnogih družbeno koristnih akcij, ki so se jih ljudje brez pomislekov redno udeleževali… Danes so časi drugačni, minila so desetletja, prinesla so nesluten tehnološki napredek, blaginjo, drugačen politični sistem in hiter tempo življenja. Kri pa po vsem tem času in kljub spremembam ostaja (vsem nam) nujno potrebna življenjska tekočina, ki jo ljudje porabljamo (!) pri rutinskih in nujnih operacijah ali posegih, pri nadomeščanju izgubljene krvi (transfuzije)…in je v zadnjih letih v Sloveniji žal ni dovolj na zalogi. Na petkovi krvodajalski akciji v Črnomlju (http://www.radio-odeon.com/kategorije.asp?nmpro_tbl_cate.id=9&nmpro_tbl_news.id=2107) 

je bilo prisotno osebje precej razočarano nad slabim odzivom prostovoljnih krvodajalcev. Spomnim se svojih začetkov krvodajalstva, pred leti, ko smo na odvzem krvi čakali v vrsti krvodajalcev tudi uro, dve,… v petek sem bila na vrsti takoj.

Razmišljam in se sprašujem, zakaj smo se spremenili? Zakaj smo polni dvomov in nismo pripravljeni “dati delčka sebe za druge”, z mislijo, da morda s tem pomagamo tudi sebi, svojemu bližnjemu, prijatelju in nenazadnje, zakaj ne neznancu? Odvzem krvi je povsem neboleč postopek, ki zdravemu krvodajalcu nič ne poslabša kvalitete življenja (jaz se rada pohecam, da so mi itak “spustili tahudo” ). Zaskrbljujoče je, da je naš čut za soljudi vse bolj neobčutljiv, da se naše vesti ne dotaknejo pozivi po humanem dejanju, ki nam resda ne nudi nič materialnega, a veliko zadovoljstva nekam v dušo, ko se srečamo sami s sabo. Želim si, da bi vsak, ki bo bral to moje razmišljanje, premislil zase in o sebi ter morebiti sprejel novo odločitev, saj možnosti pomagati drugim je veliko.

Moji bližnji vedo, da želim po smrti darovati svoje organe (in izkoriščam blog, da ostane tudi zapisano), v načrtu imam še vpis v register darovalcev kostnega mozga. Upam tudi, da bom še letos opravila tečaj prve pomoči, saj to je znanje, ki rešuje življenja - moje, tvoje življenje, naša življenja… ampak o tem vam potrkam na vest kdaj drugič :-), danes sem še bolj krotka

Prijetna toplota mi napolni dušo v današnjem neprijazno hladnem in deževnem večeru, ko pomislim, da je morda moja darovana A1 kri (tako je pač označena) nekomu rešila življenje. Premislite in ukrepajte, ne bo vam žal.

Rdeči križ: http://www2.arnes.si/~ljrksl/

ZTM: http://www.ztm.si/sl/

September, ej, kakšen mesec!!! Zgodilo se mi je toliko različnih dogodkov, ki jih praviloma dočakaš šele v par letih, saj se dogajajo lepo po vrsti, tu pa tam kakšen in v normalnem ritmu. Huhhuhhuh!!!

V drugem tednu septembra sem bila bonus teden na morju v mestecu Veli Lošinj. Kljub njegovi relativni bližini (cca 170km stran) in dejstvu, da poznam večino hrvaških otokov, sem na Lošinju letos julija bivala prvič, zdaj v septembru torej že drugič. Otok me je navdušil: s svojo prijetno klimo, ki je blago mediteranska, z bujnim rastlinstvom, nismo doživeli nobene utrujajoče vročine niti sopare, morje je čisto in čisto tapravo-mlakuže tam ni. Izpolnila se mi je velika želja še iz otroštva, ko smo nekje v okolici Sukošana videli iz obale plavati igrive delfine - prizor se mi je tako vtisnil v spomin, da sem na morju vedno zasanjano strmela nekam v daljavo, z željo, da se pojavijo na gladini. Tisti D-večer proti 19. uri pa smo jih opazili kar iz hotelske terase - trije so plavali nekaj metrov stran od obale…jaz kar nisem mogla verjeti! Tekla sem iz terase nazaj proti obali, kjer sem jih lahko vznemirjeno opazovala še kar nekaj časa… In drugi mimoidoči seveda tudi. Zadovoljna sem. Delfini še vedno so v morju okrog t.i.”revirjev delfinov” in tista bistra slika iz mojega otroškega spomina je bila vredna dolgoletnega hranjenja in arhiviranja. Zdaj imam dve. Čuvajmo naravo in bodimo prijazni z njo!

Prvo septembrsko soboto sem preživela na družinskem pikniku z godbeniki.  Locirali smo se v kampu Katra v Vinici, kjer so bili z nami izredno gostoljubni in potrpežljivi. Začeli smo z zgodnjim kosilom, za katerega je poskrbel godbeni žar (on je car), prihajajoči so pridno prinašali različne slastne domače sladice in peciva, v Učakovcih so nam spekli pečenko. S čisto malo animacije smo zatem uspešno izpeljali turnir v ping-pongu (12 sodelujočih), kjer je slavil nepremagljivi Lojz, štiri ekipe (t.j. 24 sodelujočih!) pa so se pomerile na turnirju v odbojki, ki je bil do zadnje tekme nepredvidljiv in poln prave športne borbenosti. Že skoraj v mraku je slavila najboljša ekipa Zmagovalec Lojz je bil nagrajen s kuponi za pico, o nagradi odbojkašem pa upravni odbor, žal, še ni odločal, khm, khm :-) Tapravi muzikantje imajo vedno s seboj svoj inštrument, zato smo tudi mi igrali in “vznemirjali” bližnje domačine in v kampu prisotne, ki se niso nič pritoževali. Toplokrvni godbeniki so se kopali v Kolpi, Tone je povabil v svoj vikend na njamiiiii borovničke v vinu…..družili smo se intenzivno, da je dan odločno prehitro mineval. Na pikniku smo simbolično obelodanili še našega novega abrahamovca Braneta in mu kar precej časa uglašeno igrali po njegovih željah.  On ima k sreči veliko glasbenih želja

Tovrstnim dejavnostim našega društva se vedno trudim skrbno posvetiti, saj verjamem, da je razumevanje in druženje osnovni temelj za dobro in uspešnjo delovanje vsakega prostovoljnega društva.  Hvala vsem, skoraj šestdesetim prisotnim, za prelepo soboto! Na pikniku se srečamo zopet zadnjo soboto pred začetkom šol.leta 2008/2009.

Kocka je padla, kot pri zasvojenih gemblerjih. Zasvojena z blogi? Neeeee, prvič odpiram svoj blog. Bloge na netu prebiram že kar dolgo in dolgo že sem se ubadala z mislijo, da imam tudi jaz kdaj kaj za povedati. In priložnost me je presenetila in razveselila na Odeonu - Sašotu čestitke za popestritev strani, ki jo sicer redno spremljam in lep pozdrav prvim pogumnim blogerjem tu! Se beremo